To kar je
Neprestano se izmikamo trenutku in ne sprejemamo tega kar je. Kako to, da nam je to tako težko? Kako to, da s tako težavo sprejemamo to kar je in nenehno rinemo v nekaj, kar naj bi bilo?
Ali smo modrejši od "stvarnika", da odrivamo od sebe to kar je in želimo vsiliti svoje ideale? Ali "stvarnik" počne stvari narobe, da ga moramo popravljati?
Ko ne sprejemamo tega kar je, zapiramo vrata svetu in ne dopuščamo novega.
To kar je, je resničnost? To kar naj bi bilo, ne obstaja, je le predstava, slika, ki je mrtva.
Ko zatiskamo oči pred tem kar je, zatiskamo oči pred življenjem in rinemo v temo.
Šele, ko pustimo, da je to kar je, četudi nam ni všeč, odpremo vrata in damo možnost novemu. Kajti to kar je, je zdaj. In ni zapečateno za zmeraj. Vsak trenutek je edinstven in neponovljiv.
Če pa ne dopuščamo tega kar je, ustavimo trenutek in damo svet na čakanje. Zamrznemo v času, vse dokler tega ne sprejmemo in spet dopustimo življenju, da je življenje. In ga znova lahko spet živimo.